če bi mi kdo pred leti rekel, da bom padla v vodo sredi Soče in se potem smejala kot nora, bi se mu samo nasmehnila. A potem sem šla prvič na rafting Bovec in od takrat naprej razumem, zakaj ljudje govorijo, da te to enkratno doživetje preprosto ‘potegne noter’. Dobesedno in v prenesenem smislu.

Tisto jutro je bilo hladno, nebo rahlo oblačno, voda pa tista tipična soška barva, modrozelena, skoraj neresnična. V rokah sem imela veslo, oblečena v neopren, in v glavi sem imela samo eno misel: Kaj, če padem ven? Vsi smo se spogledovali, napol živčni, napol navdušeni. Potem pa vodič reče: če ne padeš vsaj enkrat, nisi bil zares na rafting Bovec. In že to me je pomirilo – očitno je padanje del izkušnje.

Ko smo se spustili v reko, je bil prvi stik šok. Soča je ledena, ampak po nekaj sekundah se telo navadi. Tok te ponese, vodič daje navodila, mi veslamo v ritmu in adrenalin samo narašča. Včasih mirna voda, včasih vrtinci, včasih val, ki te dobesedno pošlje nazaj na sedež. In tisti trenutki, ko ekipa začne kričati in se smejati hkrati, so neprecenljivi. To je čisti užitek.

Med enim izmed mirnejših delov smo vsi utihnili. Samo veslali smo počasi, in gledali naokrog tiste sive stene gora, čista voda, popolna tišina. Človek takrat začuti, kako majhen je, in hkrati, kako živo vse deluje. Rafting Bovec ni samo šport, je stik z naravo, ampak na najbolj surov, neposreden način.

Ko smo končali, sem bila premočena, razmršena, in imela sem občutek, da sem preživela nekaj izjemnega. Na obrazu je bil nasmeh, ki ni šel stran še celo pot domov. Tisti dan sem vedela, da se bom vrnila.

Zdaj grem na rafting Bovec skoraj vsako leto. Enkrat s prijatelji, drugič s sodelavci, lani celo s starši in vsakokrat je drugače. Reka se spreminja, vreme se spreminja, mi pa tudi. Ampak energija, ki jo ima rafting Bovec, ostane ista: čista, divja, pristna.