Center našega druženja v našem domu so po navadi sedežne in jedilne mize

Če pomislite, kje se največ zadržujemo, ko se doma družimo in pogovarjamo, vam bodo kar hitro prišle na misel sedežne in jedilne mize, ker vsi vemo, da je to center našega doma. Že ko sem bila mlajša, so mi bile večje jedilne mize vedno všeč, ko smo prišli kam na obisk, kajti mi smo imeli majhno mizo, ki pa smo jo ob priložnosti tudi raztegnili. Vendar to ni bil ta občutek, ko sem po navadi delala domačo nalogo, vedno sem imela premalo prostora in šolske stvari so mi padale na tla.

Danes sta naša sedežna in jedilna miza največja kosa pohištva v hiši, to sem si vedno želela in tudi uresničila. Ne boste verjeli, res imamo ogromno mizo in moram vam povedati, da je vedno zasedena v celoti. Na njej pijemo kavo, jemo obroke, otroci delajo domače naloge, jaz včasih delam na računalniku, pa še kakšen časopis se najde in je miza polna.  Ne vem, če obstajajo tako velike jedilne mize, da je mi ne bi zasedli.

Ker sem družinski tip človeka, mi je to neizmerno všeč, da se posedemo okoli mize, tudi ko nimamo obroka in se pogovarjamo in družimo. Veliko sedimo za to mizo, veliko se dogaja, nikoli nam ni dolgčas. 

Ali ste vi tudi takšni, da so vam velike jedilne mize všeč? Ali pa vašo kuhinjo krasi majhna mizica, na kateri samo jeste in nič drugega? Zanimivo bi bilo vedeti, kateri ljudje izbirajo velike jedilne mize in kateri majhne, kakšne so podobnosti in značilnosti teh ljudi. 

Lahko pa bi imeli dve velike mize, na eni bi samo jedli, drug pa bi uporabljali za druge stvari, to bi lahko imeli, če bi imeli res veliko kuhinjo, ampak to sploh ni slaba ideja. Tako jedilne mize ne bi uporabljali za nič drugo, kot samo za obroke in bi vedno bila urejena in pripravljena za druženje ob hrani.

 …

Turistična kmetija Vipavska dolina in poroka

Ko se odločiš, da se želiš poročiti, takrat se začne ogromno vprašanj, kaj vse moraš postoriti in organizacija se lahko začne. Midva sva vedela, da je Turistična kmetija Vipavska dolina pravi kraj, kjer bi želela imeti svojo poroko, obema se je zdel kraj čisto primeren, meni je bilo pri njih zelo lepo. Vendar pa vseeno nisva vedela, če bo Turistična kmetija Vipavska dolina na najin datum imela prosto in če ima dovolj prostora za naše goste.

Bala sva se, ker nama je Turistična kmetija Vipavska dolina delovala majhna, vedela sva za prekrasno starinsko klet in spomnila sva se, da sva enkrat jedla v majhni sobici, ker so v veliki sobi ravno nekaj praznovali, tako si nisva ravno zapomnila, če je prostor dovolj velik.

Tako sva se odločila, da se čim prej odpeljeva in vidiva, če je Turistična kmetija Vipavska dolina na najin dan poroke prosta in če se bova lahko tukaj poročila. Še danes se spominjam, kako sva upala, da bo vse v redu. Ko sva se pripeljala do nje, sva si samo potrdila, da je izbira prava, šla sva noter na kavico in potem vprašala, če lahko govoriva z odgovornim, ker bi ga rada vprašala glede poroke, ker se nam Turistična kmetija Vipavska dolina zelo dopade. 

Natakar je bil vesel, čestital nama je za ta korak in že dal vedeti, da se boo potrudili, da bi poroko izpeljali. Prav tako po pogovoru z lastnikom smo se vse dogovorili, da pa sva točno videla, kako Turistična kmetija Vipavska dolina izgleda, nama je lastnik vse razkazal. Predenj sva odšla sva rezervirala samo termin, sedaj pa nama bo on sestavil jedilnike, ki jih Turistična kmetija Vipavska dolina pripravlja in tako se bova lahko v miru odločila, kaj bova izbrala, brez hitenja. Imela sva še dovolj časa do poroke, le vedeti sva morala da je Turistična kmetija Vipavska dolina prosta in da sva rezervirala termin. 

Prijateljstvo ostaja druži naju Suzumar gumenjak

Življenje piše svoje zgodbe, tako piše tudi najino prijateljstvo, ki bi lahko šlo narazen, ampak se je obdržalo, ker naju druži Suzumar gumenjak. Spoznala sva se v vrtcu, vendar sem se jaz kasneje preselil. Zahvala gre moji mami, ker je vedno poskrbela, da sva tudi kasneje videvala, da se nisva pozabila.

Bila sva res dobra prijatelja in nikoli se nisva skregala, znala sva se igrati in imeti lepo. Leta so tekla in postala sva najstnika, takrat sva se že bolj pogovarjala in delala plane. Ker je on že imel Suzumar gumenjak od očeta, sva se velikokrat pogovarjala, kako bova skupaj hodila na morje in tam preživljala čas. Pa je prišel ta čas, ko ga oba ceniva. Sedaj sva odrasla in večkrat se dogovoriva, da greva za vikend na morje, vzameva Suzumar gumenjak od njega, on ga seveda vozi in greva. Tako preživiva po cele dneve na morju, včasih so zraven tudi drugi prijatelji in imamo majhno zabavo.

Večkrat se spominjava, kako težko nama je bilo, ko sem jaz šel v drugo  šolo, saj sva bila prijatelja, vendar vseeno nisva vedela, kako bo to naprej, ali se bova videla ali ne, odvisno je bilo od staršev. In moja mama je bila srčna oseba, vedela je, kako rad se druživa, enostavno je prišla z menoj  na obisk, pa če si je druga mama to želela ali pa ne.

Danes še vedno skupaj plujeva z Suzumar čolnom in obujava spomine. Upam, da bo tudi trajalo, ko bova imela svoje družine in se bodo lahko družili najini otroci, to bi bilo zelo lepo. Pisala bi se ena lepa prijateljska zgodba. Oba veva, da naju Suzumar čoln druži in tako kombinirava čas, da ne pozabiva na to, vsake toliko se pokličeva in spet splanirava, da greva na morje. Lahko bi rekli prijateljstvo in Suzumar čoln. 

Izgorelost je poskrbela, da sem se postavila na prvo mesto

Lahko rečem, da me je izgorelost napadla počasi in sama nisem vedela, da bom kmalu čisto pogorela. Enostavno se je preveč stvari odvilo v roku enega leta in me je uničilo. Sprva sem še vse zdržala, imela sem službo, skrbela za dom, skrbela za otroke, zidala hišo, imela selitev, umrla mi je stara mama, vse sem zdržala, vendar izgorelost je počasi načela mene. 

Še skoz sem se upirala in bila prepričana, da je moje življenje idealno in da živim čisto lepo in se nimam kaj pritoževati. Najhuje pa mi je bilo, ko mi je umrla stara mama, ampak ne takoj, čez nekaj časa me je zrušilo in takrat je izgorelost pri meni imela odprto pot, da me zruši. Takrat sem bila še samo podoba, ki se je vsak dan borila, da se ni zbudila z bolečinami, da se ni čez dan jokala in premišljevala kako grozno življenje imam. Da sem videla, da ne zmorem več, je bilo to, da ene stvari nisem bila več sposobna narediti, enostavno sem bila v stresu, čisto znervirana, na pol v depresiji, bolečine po telesu pa so me dodatno prestrašile, da je z menoj nekaj hudo narobe. 

Bila sem boga in izgorelost je bila na višku, dokler nisem padla na tla in sem spoznala, da tako ne gre, ali se bom uničila, ali pa bom poskrbela zase, ker me otroci potrebujejo. NI bilo lahko, ker nisem imela nobene opore od nikogar, stanje pa je bilo isto, morala sem z istim tempom življenja narediti red in izgorelost premagati. Začela sem pri sebi.

Vprašala sem se, kaj je tisto, ki bi počela samo zase in našla rešitev. Tako sem začela počasi sebe postavljati na prvo mesto in čez dan veliko pravilno dihati. Tako je izgorelost počasi izginjala iz mojega življenja, videla pa sem po tem, da sem spet začela uživati v stvareh in se imeti rada. 

Kavne kapsule in rok trajanja

Veliko gospodinjstev ima danes doma za pripravljanje kave kavne avtomate in kapsule, nekateri jih uporabljajo vsak dan večkrat, nekateri le nekajkrat na teden, drugim pa kavni avtomati stojijo na kuhinjskih policah in jih ne uporabljajo več. Jaz sem si, ko sem se preselila v novi dom zaželela kavni avtomat Dolce Gusto, ker me je z njim okužila moja prijateljica, saj mi je vedno, ko sem bila pri njej pripravila dobro kavo, kapsule ki je uporabljala za to pa so bile tudi dobra kombinacija.

Tako kljub temu, da sem si doma vedno kuhala turško kavo, sem si kupila kavni avtomat in kapsule. Priznam, da sem bila presrečna, ko sem ga prvič uporabila, da ne govorim kakšno veliko zalogo sem si naredila glede kapsul, v trgovini sem pobrala skoraj vse vrste kapsul, da sem si doma naredila prav zbirko. Pa me je hitro teplo, vedno manj sem kavni avtomat uporabljala in kapsule so začele ostajati. Še ko sem dobivala obiske, sem začela spet kuhati turško kavo, ker kavnega avtomata nisem dolgo uporabljala in bi ga prej morala očistiti.

Vse lepo in prav, če jaz ne bi imela tolike zaloge kapsul in teh mi je bilo res žal, kajti na koncu, ko sem pogledala rok trajanja, sem videla, da so nekatere kapsule že pretečene. Kaj sem hotela drugega, kot druge kapsule spakirati in odnesti moji prijateljici, ki pa je še vedno uporabljala ta kavni avtomat. 

Jezna sem bila nase, da sem tako hitra v nakupih, kajti ko sem kupila vse te kapsule nisem dala malo denarja, če mi verjamete ali ne, sem zapravila skoraj toliko kot sem dala za avtomat. 

Danes ne delam več te napake nikjer, vse prej naštudiram in ne kupujem stvari na zalogo, ker se resnično ne izplača, moj kavni avtomat še krasi kuhinjsko polico, kavne kapsule pa za rezervo, če se mi zalušča kave, še vseeno so. 

Moja hčera si je dala povečanje dojk

Življenje marsikaj prinese in odnese, nikoli nismo pripravljeni na določene stvari, kot tudi jaz kot mama nisem nikoli mislila, da je moja hčera tako zelo nezadovoljna z svojimi prsmi, da si je dala povečanje dojk, to me je res presenetilo. Nikoli in res nikoli ni govorila, da bi bila tako zelo nesrečna, je pa res, da je bila vedno bolj zadržana, tiha in neopazna.

Ko je šla študirat, pa se je začela spreminjati. Začela se je ukvarjati z ogromno stvarmi in vedno ko je prišla domov je bila drugačna, malo mi je bilo hudo, ker sem videla da se spreminja, kajti zdelo se mi je da jo izgubljam, da izgubljam tisto mojo punčko, ko pa je prišla z idejo, da si bo naredila povečanje dojk, pa sem ostala brez besed. Enostavno sploh nisem vedela, kaj naj rečem, saj sem vedela, če bo proti, da jo bom samo izgubila.

Pazljivo sem jo začela spraševati:

Si to res želiš?

Te mogoče samo trenutno motijo tvoje majhne prsi?

Poznaš postopek povečanje dojk?

Boš potem res zadovoljna?

Videla sem, da je prepričana v to in da jo ne bom pregovorila drugače. Pa saj ne da bi bila proti, še kako lepe prsi so lahko, če si naredijo ženske povečanje dojk, le čudni občutek je bil, ko je sedaj bila to moja hčera, bolj kot za velika prsa me je skrbelo za operacijo in če bi bilo vse v redu. Saj veste kakšen smo mame. Mladi pa se ne bojijo in gredo lepo po poti naprej, kot si jo začrtajo. Ker sem videla njeno željo v očeh sem popustila in naredila si je povečanje dojk, jaz pa sem ji stala ob strani, ker prve dni po operaciji res ni lahko, tako si ne predstavljam da bi v to šla sama, ker pa je imela ob sebi mene, sva bile obe srečni.