Prijateljica je imela svojo cvetličarno že več kot 10 let. Na začetku je le mislila, da je dovolj, če ima lepe rože in dober občutek za aranžiranje; prav tako je bila tudi prva leta zelo uspešna, saj so stranke prihajale same od sebe. Vseeno pa je opazila, da je obisk postal bolj neenakomeren in so ljudje prihajali predvsem ob praznikih, med tednom pa je cvetličarna pogosto samevala. Tako je začela razmišljati, kaj se je spremenilo, in ugotovila je, da danes ljudje rože kupujejo bolj premišljeno in redkeje. Pomislila je tudi na spletno konkurenco, saj so zrasle tudi spletne trgovine v smeri cvetličarstva.

A vseeno, namesto da bi znižala cene, se je odločila za drugačen pristop, saj je začela graditi bolj oseben odnos s strankami. Vsakega obiskovalca je vprašala, komu je cvetje namenjeno in ob kakšni priložnosti. Zato so njeni aranžmaji postali bolj osebni in prilagojeni zgodbam ljudi. Opazila je, da se ljudje vračajo ravno zaradi tega občutka; poleg klasične prodaje je uvedla tudi naročila za dogodke in manjše poroke. Tako je njena cvetličarna postala prostor, kjer se ljudje ustavijo in ne le kupijo šopek, saj je začela svoje zgodbe deliti tudi na družbenih omrežjih. Čeprav fotografije niso bile popolne, so bile pristne, in ravno tu so ljudje prepoznali ves trud in iskrenost. Na takšen način je cvetličarna dobila krog stalnih strank, prav tako pa je prijateljica ugotovila, da uspeh ni le v količini prodanega cvetja, temveč v občutku, ki ga stranka odnese s seboj. Tako je cvetličarna postala več kot le trgovina; razveseljevale so jo zgodbe ljudi, naj gre za rojstva, poroke, slovesa ali drobne pozornosti.

Tako je sebi dokazala, da lahko uspe z majhno cvetličarno, če gradi na odnosih, saj njena cvetličarna še vedno živi skozi zgodbe in ne le skozi cvetje.