Ko sem končno opravila izpit za avto, me je bilo najbolj strah imeti svoj avto, saj sem vedela, da je to predvsem strošek. Vedno so vsi jamrali in govorili, koliko dela je z avtom, zato se tega dela nisem ravno veselila. Veselila sem se le svobode, ki ti jo avto da. Ni mi bilo več treba razmišljati o javnem prevozu ali o čemerkoli podobnem, saj bi imela svoj avto, v katerega bi se lahko usedla kadarkoli.

Ko je končno napočil čas, da se odločim, sem začela gledati bolj ugodne avtomobile in prišla do Alfa Romeo je bil res odličen avto in vožnjo sem iskreno vzljubila. V avtošoli sem bila vedno pod stresom in vožnja mi na splošno nikoli ni bila všeč. Že od malih nog sem bila udeležena v nekaj nesrečah, zato mi je avto vedno predstavljal predvsem nevarnost. Zato sem tudi izpit za avto delala precej pozno in ne pri 18., kot to običajno naredi večina.

Izpit sem delala pri 22 letih in še takrat sem se ga res komaj spravila opravljati. Alfa Romeo mi je vse skupaj zelo polepšal, saj sem se prvič počutila varno in nisem bila pod nobenim pritiskom. Tudi popravil pri tem avtomobilu ni bilo veliko, kar me je res presenetilo, saj pogosto slišim, kako velike težave zna avto prinesti. Jaz teh težav nisem imela.

Seveda ta avto ni bil večen in prej ali slej sem ga morala zamenjati, vendar nikoli ni bilo več isto. Noben avto mi ni bil tako všeč kot ta Alfa Romeo in tega avta res ne bom nikoli pozabila.