Na neki rojstnodnevni zabavi smo ugotovili, da dedek slabo sliši. Vedno je bil malo v ozadju; kadar nas je bilo več v družbi, je raje poslušal kot govoril. Težko se je takoj vključil v pogovor in včasih je res izrekel kakšno besedo, ki ni pasala v kontekst.

Tete in ostalo sorodstvo so se na tem rojstnem dnevu začeli pogovarjati o dedku in posumili, da ne sliši več dobro. Vsakdo se je spomnil kakšnega primera, ki bi lahko potrjeval, da res ne sliši dobro. Sklenili so, da mu bodo povedali, kaj so opazili, in iskali primeren način, kako mu podati svoja opažanja. Zavedali so se, da bi bil lahko zaradi tega tudi užaljen. Potem pa se je opogumila starejša teta in mu najprej na šaljiv način povedala, kaj opaža, nato pa je nadaljevala z bolj resnim tonom. Vsi smo spremljali pogovor in se počasi pridružili. Dedek se je sprva tudi nasmejal, nato pa je priznal, da mogoče pa res česa ni slišal. Rekel je še, da če bo moral nositi slušni aparat, ki ga je dobil brezplačno na naročilnico za medicinske pripomočke. Specialist prodajalec mu je prinesel dva slušna aparata, ki sta bila sicer enaka po funkciji, vendar so mu dali na izbiro, da sam izbere enega. Pokazali in razložili so mu, kako deluje ta slušni aparat, kako se z njim ravna, kako se ga čisti in skrbi zanj.

Ponudili so mu še dodatne baterije in ga opozorili, da mora redno preverjati, ali delujejo. Seznanili so ga s težavami, ki se pogosto pokažejo na začetku, in mu priporočili malo potrpljenja, da se navadi na slušni aparat ter na nove zvoke. Dedek je vse lepo, pozitivno sprejel in čez nekaj časa je pripomoček zelo vešče uporabljal. Hvaležen je bil, da smo mu pomagali in opazili, da je slabo slišal, saj zdaj vsak dan doživlja povsem drugače.